ponedeljek, 9. december 2013

Vremščica

Zaradi relativno nizke višine in višjih vrhov v okolici, predvsem Nanosa, me Vremščica dolgo časa ni pritegnila. Nisem si predstavljal, da bi lahko naštudiral turo z veliko stez, oziroma kolovozov. Vzel sem si nekaj časa, pomagali so MTB log-ovci in Geopedija in na koncu je izpadla zelo lepa tura, ki ji je dodaten čar dalo še lepo vreme. 

Turo smo pričeli pri Škocjanskih jamah in se direktno usmerili na stezo proti Gradišču mimo fascinantnih razgledov na kanjon reke Reke. V Gradišču nas seveda ni mikalo iti direktno po asfaltu do letališča, zato smo se usmerili na peš pot pod vasjo v dolino in nato po makadamu navzgor do glavne ceste. Tudi okoli letališča smo ubrali travniške poti (hvala Geopediji:)), kasneje pa smo se priključili planinski poti, ki nas je po klasičnem pristopu pripeljala na vrh.

Seveda tehnično zahtevnega spusta z vrha ni (oz. zanj ne vem), kljub temu pa je bil izbrani spust kar soliden (več ali manj po kolovozu), del pod železnico v Famlje malo bolj tehničen, del v kanjon Reke pa že skoraj   ekstremen (S6), ki se nadaljuje s čudovito stezo po dnu kanjona. Tura ponuja soliden spust, glavnino vožnje po stezah in kolovozih in lepe razglede (tudi na morje in zlasti na divji kanjon reke Reke), s čimer je vredna, da se jo, zlasti v pozni jeseni ali zgodaj spomladi, ponovi. Manjka samo kakšna koča na proti vrhu, saj bi se pivo lepo prileglo:)

Ocena ture:
  • V3 grebenska pot od Čebulovice (proti vrhu V4)
  • S3 dod vrha do železnice
  • S4 (železnica-Famlje)
  • S6 (spust v kanjon Reke)


Ture v okolici:






za začetek ena skupinska 
pogled na vasi nad prepadnimi stenami je impozanten, v ozadju naš vrh, Vremščica


travniške poti okoli letališča
leti, leti...kolo:)


pot proti Čebulovici
pod železnico se bo potrebno malo potrudit

tudi če si majhen je včasih prednost:)


proti vrhu se svet odpre


pot proti vrhu gre skozi obsežne travnike, zadnji čisto na vrh je kar precej strm


na vrhu z razgledom na morje


z vrha, Borut


Matija

Roman

moja malenkost.. že na lepem kolovozu pod cesto za Košano



pod progo proti Famljam 


del od železnice do vasi je kar zahteven


nič ne kaže, da se bliža vratolomen spust:)

čudovita potka ob reki Reki





sobota, 26. oktober 2013

Iz Trente v Bohinj

Trenta-Prehodavci-Koča pri sedmerih jezerih-Komna-Bohinj

Ta tura me je že dolgo mikala, informacij o možnosti prehoda s kolesom pa ni bilo ravno na pretek. Zaradi tega sem se odločil da je potrebno iti na pot in na terenu preveriti, koliko je bajkabilna. Na koncu se je izkazalo, da precej več kot sem predvideval.

Z Borutom sva štartala v Trenti, kjer sva za vzpon izbrala presenetljivo vozno mulatjero mimo planine Trebišnice. Razen dveh kratkih detajlov na začetku, cca 50 višincev na nadmorski višini 1200 m in proti vrhu, je presenetljivo vse vozno. Žal je na srednjem delu direktno na mulatjero speljan hudournik in voda (takrat ko teče) temeljito izpere ves material praktično do skalne osnove. Borut tudi tokrat ni imel sreče z napredovanjem, saj se mu je utrgal avtomat in nadaljevati je moral peš, jaz pa sem nadaljeval s kolesom. V drugem delu mulatjera postaja vse bolj strma, vendar je bolj ali manj vozna (seveda po mojih kriterijih) vse do zadnje planotice pred Prehodavci, zadnjih cca 200 višincev pa sem zaradi grušča, velikega naklona in tudi snežne podlage, šel peš.

Nadaljevanje po Dolini triglavskih jezer mi sploh ni bilo poznano, saj sem nazadnje tam hodil pred 20 leti. Po mojih kriterijih je bilo vozno skoraj v celoti (nevoznih je bilo nekaj kratkih strmih spustov po velikih skalnih blokih). Pokrajina pa je seveda fenomenalna. Večjo težavo je predstavljalo prečenje proti Komni, ki je zelo zahtevno, vsi vzponi so nevozni (na prečenju jih je 9), spusti pa zelo tehnično zahtevni (S5) in o kakšni mulatjeri tod ni več nobene pametne sledi. Tega odseka s kolesom gotovo več ne bom ponavljal. Spustil sem se po klasiki v Ukanc.

Splošni vtis: tura je zelo zanimiva, lepa in tehnično zahtevna. Vzpon proti Prehodavcem je po mojem občutku manj zahteven od tistega na Rodico iz Ruta. Peš vložki na vzponu ne motijo. Spust po Dolini triglavskih jezer je zelo tehnično zahteven, voznost je seveda relativna, lahko bi se zgodilo, da nekdo s slabšim tehničnim znanjem, prehodi več kot polovico poti. Nadaljevanje v dolino bi naslednjič zamenjal s tistim proti Dednem polju (čeprav poti do tja tudi ne poznam)







pričela sva skoraj v mraku
nekaj delov je nevoznih tudi v spodnjem delu

proti lovski koči

pričeli so se tudi razgledi 

proti lovski koči je še skoraj kičasto široka mulatjera

nad sedlom se prične zares...

pot je vedno zahtevnejša, vendar še pretežno vozna

pogled nazaj na mulatjero, ki je že precej zdelana...


določene serpentine so bile še vozne

z urejenimi drenažami bi bilo vozno še precej več

mogoče bi šlo, toda veliko bo potrebno še prevozit:)
zelo lep in divji del, kjer se mulatjera položi

prava "visokogorska" cesta

vožnje bo počasi konec



na drugi strani pa popolnoma drug ambient -  kopna, ozka  in tehnično zahtevna steza



zaradi takih razglednic je se je vredno malo pomatrat


dolina kiča :)

detajl iz mulatiere proti Komni, takih dropov je ogromno

 proti Ukancu





Zermatt

Pa se je zgodilo... Po covidnih mukah, vmes se je vrinil še Megavalanche, lanskem slabem planiranju, je vendarle na vrsto prišel tale Zermat...