sobota, 26. oktober 2013

Iz Trente v Bohinj

Trenta-Prehodavci-Koča pri sedmerih jezerih-Komna-Bohinj

Ta tura me je že dolgo mikala, informacij o možnosti prehoda s kolesom pa ni bilo ravno na pretek. Zaradi tega sem se odločil da je potrebno iti na pot in na terenu preveriti, koliko je bajkabilna. Na koncu se je izkazalo, da precej več kot sem predvideval.

Z Borutom sva štartala v Trenti, kjer sva za vzpon izbrala presenetljivo vozno mulatjero mimo planine Trebišnice. Razen dveh kratkih detajlov na začetku, cca 50 višincev na nadmorski višini 1200 m in proti vrhu, je presenetljivo vse vozno. Žal je na srednjem delu direktno na mulatjero speljan hudournik in voda (takrat ko teče) temeljito izpere ves material praktično do skalne osnove. Borut tudi tokrat ni imel sreče z napredovanjem, saj se mu je utrgal avtomat in nadaljevati je moral peš, jaz pa sem nadaljeval s kolesom. V drugem delu mulatjera postaja vse bolj strma, vendar je bolj ali manj vozna (seveda po mojih kriterijih) vse do zadnje planotice pred Prehodavci, zadnjih cca 200 višincev pa sem zaradi grušča, velikega naklona in tudi snežne podlage, šel peš.

Nadaljevanje po Dolini triglavskih jezer mi sploh ni bilo poznano, saj sem nazadnje tam hodil pred 20 leti. Po mojih kriterijih je bilo vozno skoraj v celoti (nevoznih je bilo nekaj kratkih strmih spustov po velikih skalnih blokih). Pokrajina pa je seveda fenomenalna. Večjo težavo je predstavljalo prečenje proti Komni, ki je zelo zahtevno, vsi vzponi so nevozni (na prečenju jih je 9), spusti pa zelo tehnično zahtevni (S5) in o kakšni mulatjeri tod ni več nobene pametne sledi. Tega odseka s kolesom gotovo več ne bom ponavljal. Spustil sem se po klasiki v Ukanc.

Splošni vtis: tura je zelo zanimiva, lepa in tehnično zahtevna. Vzpon proti Prehodavcem je po mojem občutku manj zahteven od tistega na Rodico iz Ruta. Peš vložki na vzponu ne motijo. Spust po Dolini triglavskih jezer je zelo tehnično zahteven, voznost je seveda relativna, lahko bi se zgodilo, da nekdo s slabšim tehničnim znanjem, prehodi več kot polovico poti. Nadaljevanje v dolino bi naslednjič zamenjal s tistim proti Dednem polju (čeprav poti do tja tudi ne poznam)







pričela sva skoraj v mraku
nekaj delov je nevoznih tudi v spodnjem delu

proti lovski koči

pričeli so se tudi razgledi 

proti lovski koči je še skoraj kičasto široka mulatjera

nad sedlom se prične zares...

pot je vedno zahtevnejša, vendar še pretežno vozna

pogled nazaj na mulatjero, ki je že precej zdelana...


določene serpentine so bile še vozne

z urejenimi drenažami bi bilo vozno še precej več

mogoče bi šlo, toda veliko bo potrebno še prevozit:)
zelo lep in divji del, kjer se mulatjera položi

prava "visokogorska" cesta

vožnje bo počasi konec



na drugi strani pa popolnoma drug ambient -  kopna, ozka  in tehnično zahtevna steza



zaradi takih razglednic je se je vredno malo pomatrat


dolina kiča :)

detajl iz mulatiere proti Komni, takih dropov je ogromno

 proti Ukancu





sobota, 19. oktober 2013

Velika planina


Če so Zajamniki najlepša planina Julijskih Alp, potem je Velika planina najlepša planina malo širše. Zdi se mi, da bi si s svojimi planšarskimi stanovi, ki so marskije že kar male vasi, zaslužila tudi uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine... Z vidika turnega kolesarstva je mogoče manj zanimiva, saj zaradi gondole številni spustaši spust skozi Dolski graben močno obdelajo. Toda kljub temu lepota planine nedvomno odtehta odločitev za obisk. Odločili smo se, da gremo na turo pozno jeseni, ko je planincev manj in tako kolesarji nismo pretirano moteči.

Tokrat sem v načrt poti smiselno dodal gondolo, s čimer smo lahko enostavno opravili dva spusta in en vzpon. Z vrha smo se najprej spustili po robu planine proti Mali in Gojški planini in nato v Krivčevo. Vzpon smo opravili kar direktno po strmem makadamu do Kranjskega raka in nato še enkrat ekstremno strmo nazaj na Gojško planino. Najslajše sledi seveda na koncu, tokrat v obliki DH spusta po Dolskem grabnu v dolino.

Tudi ekipa smo bili zelo pisana, od tekmovalca Davida, ki se mu je sentiero 601 na Gardi tako dopadel, da si je pri priči kupil ščitnike, do Magica in Taubija, ki sta se najprej malo skeptično, potem pa pogumno spustila po Dolskem grabnu. Posebno mesto pa je namenjeno naši Urški, ki je pokazala že kar partizansko junaštvo, saj je že na planoti niso najbolj ubogale zavore, dodatno pa je na začetku spusta v Dolski graben nerodno stopila s kolesa in si natrgala koleno. Ko smo že načrtovali, kdo gre v dolino po avto, kdo pa jo bo štuporamo nesel nazaj na planino Dol, ona naznani, da hodit sicer ne more, pelje se pa lahko. In to kako, če je ne bi imeli v sredini, bi se odpeljala v dolino s tako hitrostjo, da bi imela čas za eno pivo:). Da pa poškodba ni bila nedolžna, dokazuje obisk pri zdravniku in punktiranje kolena:(

Ocena:
  • S4 (spust od Gojške planine do Krivčevega)
  • S6 (po Dolskem grabnu)
  • V4 (Krivčevo-Kranjski Rak)
  • V5 (proti Gojški planini)

  • dejavnik zabave:   
  • Pokrajina:                 
  • Kondicija:                
  • Tehnika:                  

Ture v bližini:

GPS sled

videoposnetek




po grebenu iz vrha

Urška je želela fotko z lepim ozadjem


nadaljevanje proti Poljanskemu robu

mimo Male proti Gojški planini


nazaj na Gojški planini in proti Stovniškim bajtam




še ena skupinska na vrhu

tako se pelje z natrganim kolenom

Magic in David








Zermatt

Pa se je zgodilo... Po covidnih mukah, vmes se je vrinil še Megavalanche, lanskem slabem planiranju, je vendarle na vrsto prišel tale Zermat...