nedelja, 29. oktober 2017

Črna prst

Vsako leto enkrat naredimo turo, kjer se vloge (vsaj navzgor) zamenjajo, torej je namesto kolesarja na kolesu kolo na kolesarju... Tokrat smo izbrali Črno prst, saj nas je mikal dolg spust v Podbrdo, ki so ga predhodniki opisovali kot precej zahtevnega in zanimivega. Pa poskusimo...

Iz Podbrda klasično mimo Hube proti lovski koči in na Sedlo vrh Bače, ki je še vedno eden lepših vzponov v Sloveniji. Nato divji vzponi po smučišču, ker sem na prvem vzponu (seveda zaradi preveč napumpane zračnice in ne po moji krivdi:)) omagal, naprej pa odpeljal v celoti. Od Koble dalje sem vozil prvič in razen prvega spusta nad Planino za Črno goro niti ni bilo veliko za vozit. Malo zaradi vlažne podlage, malo pa zaradi veliko ovir na poti, smo se na začetku malo še zaganjali, višje proti prečnici pa raje vlekli kolo. Proti vrhu pa je itak potrebno cca 150 višincev peš. Vse skupaj pa ni pretirano moteče, saj hitro mine.

Na koči smo doživeli prijeten sprejem z množičnim odobravanjem in pohvalami, tudi s strani oskrbnika. Nekateri so sicer malo čudno pogledali, ko smo rekli, da gremo proti Podbrdu, kar je poleg številne publike poskrbelo za malo adrenalina in prvi del poti smo peljali precej boječe. Steza je po mojem občutku najtežja ravno na vrhu, zahtevnost pa se manjša zelo počasi, šele v gozdu smo lahko malo bolj sproščeno zadihali. Seveda kakšnega detajla tudi nismo zvozili, pa tudi kakšem polet čez kolo v mehko travo ni manjkal...

proti Sedlu Bača




na vrhu smučišča, v ozadju Možic

na zadnjo špico bo treba...

proti prečnici smo tudi nekaj peljali

zanimiva, vendar kratka prečka

počitek za kolesa


tole je lepši del poti:)

podobno kot iz Stola



najtežji in najlepši del je za nami



Zermatt

Pa se je zgodilo... Po covidnih mukah, vmes se je vrinil še Megavalanche, lanskem slabem planiranju, je vendarle na vrsto prišel tale Zermat...